Ne vem, no. Vsakih 5 minut se premislim. Razum mi pravi: “Pojdi čim prej!” Srce mi pravi:”Ostani, kaj imaš pa za izgubit!” Braziljan se enkrat obnaša lepo, drugič kot da ne obstajam. Daje mi mešane občutke - ne ve, kaj bi naredil z mano. Paše mu, da sem zraven, po drugi strani si želi ful biti sam. Nisem pametna. Nekaj me drži, da ostajam. Ne vem kaj. Nekaj. Nekaj mi pravi, naj ostanem. Pa zakaj? Kaj bom imela jaz od tega. Pač en filing imam, da naj ne grem. Da se še ni nekaj zaključilo, da se mora še nekaj zgoditi. Mogoče se pa morava na orto skregati, da bo bolj jasno. Mogoče se morava pogovoriti in doreči stvari. Model pač ni zaljubljen, vendar me ima rad. Je to dosti za en normalen odnos? Je to to. Je to vse, kar se lahko dobim v odnosu? Da me ima pač en rad. Ne da se mi več. Ne da se mi ukvarjati z ljudmi, ki ne vedo kaj hočejo, ki zahajajo v nesmisle, ki so egojisti. Dosti jih imam.

Ta občutek, ki me drži ob njem, me bega. Rada bi ga definirala, pa ga ne morem. Tudi jaz imam tak filing, kot mi je včeraj rekel Braziljan, da se nisva za brezveze srečala, da sva se srečala z nekim namenom. Kateri namen je že to? To da, se jaz naučim, da se ne splača biti zaljubljen in vlagati v odnos, ker na koncu itak spušim? Mogoče to, da naj že enkrat neham iskati nemogočega? Ali pa to, da dobim potrditev, da so pač moški zblojeni in po difoltu neodgovorni, brezkopromisni in totalni egojisti? Mogoče. Ne vem. Vzorci se mi itak ponavljajo. Mogoče je je ta zadnji vzorec in se mi ne bo več ponovil. To bi bilo krasno.

Kar imava zdaj, je kr neki. Nisva fant in punca, vendar delujeva tako. Jaz sem ga izpisala iz mojega srca kot fanta, izpisala sem ga iz moje duše kot frenda. Vendar ostajam zaradi tistega filinga. Kam naju nese pot, mi ni jasno. Mislim, da se nekaj drastičnega dogaja z njim - naredil bo eno štalo. Vem, da hoče vse vse pokopati za seboj in začeti z nova. Rad bi pokopal tudi mene, ampak mu ne bom pustila - seveda do moje meje; če bom popizdila, bom pač odšla za vedno, pa nej se slika. Ne bom hodila z njim na kave, ne bom se pogovarjala z njim. Zame bi to bila čisto zaključena zgodba. Bomo videli kaj bo. Upam, da ne bom še bolj prizadeta kot sem in da me ne bo še bolj bolelo. Želim si, da ne bi bil tak egojist, da bo na koncu prasec. Ampak to so le pobožne želje.

Kakšen nesmisel?! Če je kdo tako pameten, bi ga prosila, da mi tole razloži, ker jaz ne razumem. Hoče, da je svoboden, brez obveznosti, brez resne veze, brez punce, brez prilagajanja. Za po vrhu pa še hoče, da ne odidem, da ostanem z njim kot “punca”/frendica. Pa kaj to pomeni? En scenarij mi je opisal, ki gre takole. Da bi se še vedno dajala dol, da bi bila še vedno najboljša frenda, da bi hodila skupaj ven, ampak da bi šel tudi on sam ven brez mene, da bi spala skupaj, da bi živela skupaj, ampak če bi se mu dvignil kurac, bi šel sam v Brazilijo, kjer vsi vemo kaj se dogaja. Pa kakšen je to odnos. Kr neki. Pa kje pobiram takšne glupe tipe. Vem, da mi je že na začetku povedal, da ne bi imel punce. No, zdaj jo je dobil in že beži. Noče resne veze sploh, noče odgovornosti, noče kompromisov. Pa kaj se gre?! Če hočeš biti z nekom v kakršnem koli odnosu moraš sprejeti odločitev za to, moraš se prilagajati, moraš delati kompromise. Tako pač je!!! Halo! Zihr je na glavo padel, da mu ni nič jasno. Ne vem, no. Kaj bi pa jaz? Zapalila sem se zanj. Ne morem kar tako oditi, čeprav me ima, da bi se izbrisala za večno iz njegovega življenja. Jezna sem nanj, ker se igra z mano, ker ne razmišlja za v naprej, ker hoče samo uživati, ga žurati, piti in še kaj bi se našlo. Pač izbral je lagodno življenje. Pa naj ga ima. Me zanima koliko časa bo zdržal. Obnaša se kot največji luzer, čeprav vem, da po difoltu ni tak. Pa kaj se mu je zgodilo v tej prekleti Braziliji. Namesto, da bi živel zdaj, živi v pretklosti,  v Braziliji in si ves čas želi, da bi bil tam. Ne štekam ga. Rada bi, da bi živel tukaj in zdaj. Ne more sprejeti da je tukaj in ne tam, da mu gre življenje v kurac, da gre on v kurac. Boli ga! Na živce mi gre to, ker ga je škoda. Amapk jaz se ne bom šla spet rešiteljice. Če hoče, da grem, bom pač šla. Čeprav noče, da grem. Ah, zblojen je. Največji strahopetec, kar sem jih kdaj srečala. Boji se tako, da že kar smrdi. Pa kaj mu jaz morem. Naj bo takšen, kot mu sede biti. Ne bom mu težila in moralizirala, naj si uniči življenje sam. Upam, das ga bo kmalu srečala pameta ali pa da bo šel kmalu v Brazil in ostal tam do konca svojih dni. Naj nas navadne smrtnike pusti na miru. Amen!

Glede najinega statusa pa itak ne veva nič. “Kaj bova?” je vprašanje ob katerem se oba nasmejiva. Oba se bojiva resne veze, po drugi strani si pa oba želiva imeti pratnerja. Vendar je to tako težko. Bojiva se obveznosti, problemov, konfliktov, navezanosti in potem rutine. Zadnjega se jaz najbolj bojim. Rutina. Samo, da ni vsak dan enako, nočem vedeti v naprej, kako bo dan potekal, kaj bo rekel v določeni situaciji, kako bo reagiral. Nočem tega. Ampak se bojim, da drugače sploh ne gre, ko preteče nekaj časa. Želim si spontanosti, ljubezni, uživanja, pogovora, stika, zaupanja, topline. Mi lahko on to da? Po mojem še sam ne ve dobro, ali lahko. Na začetku prijateljevanja mi je rekel, da ni zmožen resne veze. Zdaj si je nekako premislil. Ja, fante, malo se bo treba potruditi. Resen odnos je vsakodnevno delo - šiht, ki se konča, ko se konča odnos.  Zato te vprašam:

Si pripravljen delati na odnosu z mano vsak jebeni dan? Po moje ne. Ne govorim, da bo to delo težko, bo luštno, ampak vedno pridejo konflikti, problemi in zato se morajo delati kompromisi. Si sploh zmožen kompromisov? Se ti bo dalo reševati probleme sproti ali jih boš prestavljal na jutri? Se boš pogovarjal z mano ali mi boš rekel, da to ni pomembno? Mi boš zaupal svoje strahove, svojo bolečino? Boš z mano delil lepe trenutke? Nea vem, čuj! Težko. In če grem še delje. Boš moj mož, si želiš enkrat imeti z mano otroka? Ja, ja odgovornost pa to!!! Si želiš imeti družino z mano oz. družino nasploh?  Preveč zate? Jaz res nimam več časa, niti se mi ne da ukvarjati s potencialnimi NE pratnerji. Rada bi si že našla moškega. Si dovolj moški zame? Se boš ustrašil mene in mojih pričakovanj? V bistvu, ne vem. Rada bi pa izvedela. Upam, da ne bo le poletna romanca - ali pa spomladanska. Teh imam že dovolj. Res se mi ne da več, kljub tebu da se imam ful dobro s tabo. Vedi, da nisem več stara 15 let in da se mi ne da več zajebavati s tem. Rada bi… TEBE.

Spet sva v postelji. Rajcava se v nulo. Itak, da sem si ga želela, ampak ne ta dan. Hotela sem, da ne bi padla tako hitro, čeprav se mi je kar mešalo od želje po njem. Želela sem si stvari speljati drugače, počasi, z glavo. Res je, da sem naredila rekored, ker se 3 tedne nisem dala dol, ampak sem hotela čakati dalj časa. No, ta dan mi pač ni ratalo. Kar naenkrat ga je uvalil noter. Fak, ne no! Ne! Nočem! Ampak je takoooooooo dobro delo. Čutila sem celega v meni. Hočem ga! Fak, seksam z B. Kaj pa On? Ah, jebeš Njega! B se dobro daje dol, ima grif, ima ritem, ima moč, strast. Vendar moram napisati, da je ful velika razlika kot z Njim. On se je vedno ljubil z mano, nikoli se ni dal dol z mano, nikoli me ni pofukal. No, tokrat sem bila pofukana jaz. Končno. In potem spet katastrofa - padel mu je dol.

Pa kaj ti je, no?! Kaj, a nisem dovolj dobra, sem grda, ti ne sedem? Kaj je narobe z mano, da ti sredi seksa pade kurac dol? Res ni fajn občutek. Pa kakšne faking probleme imaš? Vem, da se me ful želiš, da te rajcam, ampak kaj dogaja v tvoji glavi?A si sploh z mano tukaj, kam ti švigajo misli, si v Braziliji in ne v Sloveniji? Kje si? Prepričuješ me, da je problem v tebi oz. sploh ne to, ampak da ne veš, kaj je narobe. Ah, daj no. Jasno ti je, kaj je narobe. Vse veš, vendar nočeš tega povedati, ali pa si nočeš priznati in zavestno res ne veš. Zaradi tega ne bom odšla iz tvojega življenja. Ne bom. Mi je pa bad, ker mi ne moreš zaupati, ker mi ne moreš povedati. Škoda. Ni se me treba bati. Veš veliko o meni, torej … Povej mi, prosim. Vse se da rešiti. Rekel si, da je kriv alkohol in da mti je ful dobro seksati z mano . Bomo videli, kako bo ko ne bo alkohola v igri.

Hm. Imam se fino, uživam, žuram, seksam, delam, sem uspešna, dobro zgledam, dobro se počutim v svoji koži. Kdaj je že bilo tako? Že zelo dolgo ne. Rada bi, da se tega zavedam zdajle. Ne bi rada pozabila, da sem dobro. Ko je slabo, se itak vsako sekundo spomnim, da mi je bad. Ko sem srečna, se happy filinga pozabim spomniti. Srečna sem. Fak. Čudno se tole sliši. Srečna, srečna, lepo mi je!!! Skoraj vse mi gre po planu.

Za te filinge je pa kriv Bražiljan - B. Poznam ga že iz gimnazije, ko je bil v paralelki. Potem ga dolgo nisem videla, ker sva imela oba resne veze. V preteklem letu so moji prijatelji ustanovili grupo. Hodila sem z njimi naokoli. Bil je v družbi, vedela sem, da je faca, ampak z njim se nisem preveč ukvarjala. Potem je odšel za 3 mesece v Brazilijo. Ko je prišel nazaj, smo se začeli bolj družiti skupaj. V tem času sem se zapletla z Njim, zato sem bila tudi več časa z B. Ko je B prišel iz Brazila je bil tak sonček, tak plus, da sem rekla Doktorju, da ga bom dala dol, kljub temu, da sem bila z Njim. Toliko pozitivne energije že dolgo nisem videla v enem človeku in vsi smo se navlekli nanjo, ker smo jo rabili.

Najbolj me je fasciniral s svojimi gibi, ko je igral na bas. No, bas je itak najbolj seksi inštrument. Ful ga dobro muva. Všeč mi je njegov stil oblačenja. Ampak v mojem srcu je bil takrat On. In zgodilo se je, da sva nehala. Ket tega nisem mogla sprejeti, sem naredila vse, da bi bila čim več časa z Njim - kao po naključju. Tako je naneslo, da sem večkrat prespala pri B. Zaštekala sva se. Oba sva potrebovala bližino. Zaupala sem mu lahko svojo zgodbo, svoje počutje in čustva. Povedala sem mu zelo osebne stvari, vendar sem imela filing, da mu lahko in da tega ne bo uporabil proti meni. Kar naenkrat sem spala pri njemu 2x na teden, pa 3 x pa 5 x. V postelji sva ležala objeta, se božala. Bilo je prijetno, čeprav sem si želela, da bi bil poleg mene On. Potem je nastopila privlačnost. Vem, da mu je stopil, ko sem se pritisnila nanj. Kmalu so padali objemi kar že čez dan - kao prijateljska scena. In takrat sem se res tako počutila. Kot dobra njegova prijateljica.

Objemi v postelji so postajali vedno bolj strastni, dotiki vedno bližje centru, poljubi vedno bližje ustom. Rajcal me je do konca, ker se me kao ni hotel dotakniti. Fak, pa dej me že primi, sem si rekla. On pa nič. Spretno se je izogibal in me s tem še bolj podžigal. Rekel je, da ne more biti kaj več, ker sta z Njim prijatelja.

Minilo je par dni in končno me ni zgrešil. Prijel me je in jaz nisem zaostajala. Prijela sem ga za kurac. OOOOO, fak. Nisem mogla verjeti - petarda. To mi deli!!!! Izgleda tako, kot da nima nič tam spodaj. No, zmotila sem se. Kljub vsemu, je moja glava in čustva zahtevala Njega, srce je kričalo - Pridi nazaj! B me je rajcal, v mojih mislih je pa bil On. Tako je pač bilo. Ne bom se opravičevala. B je itak vedel, da je On na prvem mestu pri meni.

Potem je nastopila situacija, opisana v prejšnji objavi, zato se nisem več zadrževala. On mi je čisto padel dol, ni me več zanimal, jezna sem bila Nanj in vsak dan bolj sem mislila na B. Kat tako čez dan sem se spomnila nanj.  Kljub temu, da sem si obljubila, da bom samska in da ne bom seksala 1 leto, sem šla proti B.  Čudna so pota gospodova. Ko si nekaj želiš, tega ne dobiš. Ko pa se nekaj res NE želiš, dobiš ravno to. Torej… prej sem se spretno izmikala njegovim poljubom, vendar mi je zatrgalo in sem ga poljubila. Za po vrhu se še dobro liže. Bil je presenečen. V mojih mislih se je On oddaljeval, vedno bolj sem bila pri B, vedno bliže. Slekla sva se. Hotela sem njegovega kurca - vsaj v mojih ustih. In groza. Padel mu je dol zaradi poljuba. Fak, no. Tip se je usral. Moški imajo res probleme sami s sabo. Ne štekam. Vem, da si je ful želel poljubljati z mano in rezulatat je mehko orodje. Pa naj gre vse v kurac! Jebote. Bilo mu je gadno, njemu pa še bolj.

No, drugič se je ponovila ista pesem. Tretjič mu je končno prišlo v moja usta, ker sem mu ga zdrkala. Aleluja!  In kaj zdaj …

Končala sem vezo s prijetnim fantom, ki mi je dajal občutek, da je to to. No, pa to ni bilo to. Z njegove strani ne, z moje ja. On je še otrok s premalo izkušnjami, je nezrel, zato ne ve, kaj sva imela. Jebat ga. Vem, da mu bo enkrat žal, vendar mu tako zdaj sede. Enostano ne more biti z mano, čeprav me ima ful rad. Čustva do mene ignorira, jih zatira. Bog pomagaj! Se bo že naučil, da to nima smisla. Škoda, ker mene ne bo več zraven, ko bo to ugotovil. Fant je za poročit, ampak … Išče se še. Pa saj vem, tudi jaz sem se pri njegovih letih iskala in nisem vedela, kaj hočem, kam grem in kdo sploh sem. In še moški je. On bo rabil vsaj še 10 let, da mu bo kaj jasno o sebi. Žal mi je, da nama ni ratalo. Žalostna sem zaradi tega. Res škoda. Težko mi je bilo to sprejeti. Ampak mi je pomagal, ko je zadevo zajebal na celi črti.

Izrekel je stavek, ki je bil tako podel, nizkoten, grd, prostaški, da ga niti ne upam napisati. Izpadel je totalni kreten, kmet. Nikoli, res nikoli ne bi tega pričakovala od njega. Pa je to naredil. Ne vem, mogoče je hotel izpasti faca, zajebant, mačo, pa se je uštel. Šel je čez mejo normalne zajebancije. Vidi se, da je še mlad in brez izkušenj. Se bo že naučil, če bo hotel. Seveda sem ob stavku padla čisto ven. Začela sem se dret, bila sem besna, v meni je vrelo, najraje bi ga na gobec. Dolgo nisem mogla zaspati, ker sem bila tako jezna. V glavi sem delala načrte, kaj vse bom naredila v tej smeri. Pa sem si rekla, da me bo zjutraj minilo in zaspala. Vendar sem se zjutraj zbudila enako jezna. Torej je bilo vse skupaj zelo močno, zelo me je prizadel in užalil. In otrok sploh ni vedel, kako močno je udaril mimo.

Kar nekaj dni se ni opravičil. Potem je prišla situacija, ko se je tole moralo rešiti. Trdil je, da tega sploh ni rekel, da tega v življenju ne bi izrekel. No, resnica pa je, da je res to rekel in tudi moj prijatelj ga je slišal. Res, da je bil pijan, samo to ni opravičilo. En na drugega sva se drla. Kakšen kreten!? Kako je lahko rekel:” Bražiljan, ti kr menedžerko prim za pičko!” Grdo, ogabno. Ni se dal prepričati, da je ta stavek izgovoril. Potem se je nekako opravičil na načim, da če je res to rekle (in misli, da ni), da mu je žal. Kr neki. Padel mi je dol, izgubil je vse točke pri meni. Potem mi je poslal še SMS z opravičilom, ki je bil bolj ponesrečen kot ne. S tem sem jaz zaključila zgodbo z Njim. Šel je čez moje meje, takega človeka si ne želim imeti ob sebi. Zato - Zbogom!

Vem, kaj čutim do Njega. Enostavno ga ljubim. In On to tudi ve. Ve, kaj mi dogaja, kaj čutim, kaj bi, kaj nebi. To je to. Dosta više! Dala sem mu srce in dušo. Čakala  ga bom eno leto. Eno leto pripadam samo njemu. Ne bom si ubodla niti seviserja, ker enostavno  ne morem več. Ne iščem več  samo seksa, iščem true  love. Našla sem jo pri  Njem. Konec debate. Ne bom več iskala, zaključila sem to zgodbo. Našla sem, kar sem tako dolgo iskala. Jebiga, res je, da  ni obojestarnsko (ali pač), ampak vsega pa tudi ne morem dobiti.

Ne bom mu več težila, ne bom mu več govorila, kaj čutim do Njega. Ne bom! Mislim, roko na srce, zelo se bom mogla potruditi, ampak bom že. Zaposila si bom glavo, da mi ne bodo non stop uhajale misli k Njemu. Delala bom diplomo, se družila, ga žurala, spoznala en kup novih ljudi.  Potem pa itak pade Santorini za en mesec brez njega (sicer bi si ful želela, da gre z nami, ampak…).

Samo je mal frke, ker je pa fora, da včasih on naredi očitno sitaucijo, da ful čuti do mene. Kar potem seveda gladko zanika. “Poglej, vem, da čutiš veliko do mene. A me slišiš, jasno mi je! Najinim frendom je jasno! Že to, da se delaš totalno hladnega, da si kao nakuliran, to da znoriš (kar je bravo!), da se delaš nedostopnega in ves čas mi govoriš, da pač ne, to, da me ignoriraš, da me kao ne slišiš, če ti kaj rečem. Vse to kaže na to, da sem v tvojem srcu, da ti ni vseeno. Ker tisti, ki ne čuti nič, se lahko normalno pogovarja z osebo. No, ti se z mano ne moreš pogovarjati normalno. Sicer si rekel, da delaš to zaradi mene, da te bom lažje pozabila. Saj veš, da ja je to bulšit.”

Je mlad, neizkušen, išče se. Upam, da se bo kmalu našel. Še vedno ga mori prejšnja veza, kjer je imel Hitlerja za punco. Totalno mu je težila za vsako pojebano stvar. Sori, jaz nisem taka in ne verjame, da mu nebi težila - sploh. Boji se obveznosti, boji se, da ga bom zapustila in prizadela. Ne bom, no! Pa kaj mu ni jasno! Če ljubiš na tak način, ti kaj takega sploh ne pade na pamet. Fora teh mladih moških je, da so ful navezani na mamice (kljub temu, da se kao ne razumejo z njimi). Težko postanejo pravi moški tudi zato, ker niso bili nikoli v vojski. V vojski se vez med mamo in sinčkom pretrga. Tam jih jebejo v glavo, naučijo se discipline in delovnih navad. Domov pridejo pravi deci. Tega pa zdaj ni več. Večno ostanejo mamini sinčki in otroci. Na živce mi gre to. Sicer je pa to že druga tema.

Toliko o njem (ni sicer nujno. Če mi bo zadogajalo, bom še vedno kaj napisala o Njem).

On je… del mene.

Evo nadaljevanje…

Pri Bražiljanu doma. Itak, da se je korektno umaknil. Skadil je čik, vzel kitaro in šel spat.

Ostala sva sam. Ulegel se je na posteljo tako, da mi je kazal hrbet. Bad. Rekel je, da bo zaspal. Kako? To pa ne gre tako!

-”Obrni se k meni.”

- “Ne, ker spim.”

- “Dej, no.”

- “Zakaj pa?”

- “Zato, da te vidim.”

-” Ne, no.”

Ulegla sem se zraven njega in ga obrnila k sebi - ni šlo zlahka. Delal se je, da mu je gadno. Rekla se mu, da si ga želim. In On, da ne bo nič, da ne more, da to ni prav… Eh, kr neki.

Začela sem ga božati, prijela sem ga. Itak, da mu je že stal. In spet On, da noče, da tudi če bova, se zjutraj ne bo nič spremenilo, da se bo enako obnašal do mene, da bo čutil enako, da ne bo nič več. Seveda bo enako, sem mu odgovorila. Nekaj je še sral, da če se dava dol, da bo to živalsko, brez čustev, pure sex and no more. Meni je bilo itak vseeno, jaz sem ga hotela. Ful mi je dogajalo, samo njegova bližina me je rajcala, rajcal me je to, da noče (kao). Igrice pa to. Fak kako mi je dišal. Hotela sem ga tukaj in zdaj. Nekaj je še hotel težiti, da pač to ni kul, jaz sem ga pa ustavila z: “Ne moraliziraj!”

Ne bom opisovala same akcije, ker je preveč osebna. Zame je bil to lep sex, poln čustev, poln njega v meni. Je pa res, da na začetku njemu ni dogajalo, potem pa je bil malo bolj za akcijo, vmes je bilo celo zanje bolj na hard. Vem, da ni dal celega sebe v sex, ful se je čutilo, da se je brzdal, da ni hotel pokazati, da mu je kul. Jebiga, ne moreš imeti vsega.

Po sexu je padla debata. Vse še enkrat. Ne štekam ga. Mislim, da se je ufural, da nič ne čuti do mene, da mu nisem kul, da nisva za skupaj. Čisto na razumskem nivoju, totalno z glavo. Ampak ljubezen ni glava, je srce in duša. On se je pa čisto priklopil na razum in si dopoveduje, da nič ne čuti. To mora biti težko. Sigurno ima večkrat v roki telefon, ker me hoče poklicati, pa si zaradi moške ego scene potem reče:”Ne bom!” Ah, ne štekam zakaj si kompliciramo odnose. To sva že z Bražiljanom ničkolikokrat obdelala. Enostavno si zanalašč kompliciramo odnose! Zakaj že? Čemu? Ker smo psihoti?! Ker se mora ves čas nekaj dogajati, morajo biti skozi ene štale, bad energije, problemi, travme, teženeje. Ne rabimo tega, no folk!!!!

No in potem sem mu rekla tisti dve besedi - najpomebnejši, ki morata nujno biti iskereni in ko jih poveš, moraš to zares, zares tudi misliti, čutiti. Jaz sem to čutila že kmalu najine poti, vendar sem se itak prepričevala, da mi ni toliko všeč, da je samo jebeni serviser. Hotela sem furat servisiranje z glavo, se prepičevati, da ni to to, kjub temu, da sem vedela že prvi dan, da JE to to. Fak. Da bi prepričala sebe in spremenila čustva do njega, sem vsem zatrjevala, da je On le servise, da se dajeva samo dol. Nisem si hotela priznati, da ga - evo - Ljubim ga! In to sem mu tudi povedala. Gadno je, če to rečeš in ni feed back -a. On je ostal čisto tiho, ni se premikal. Kot da ni slišal. Vem, da ni hotel tega slišati. Ampak jebiga tako je to. Če mu tega nebi rekla, bi lagala sama sebi, glumila bi ga. Nočem več tega početi, zato sem mu tudi to rekla. Vprašala sem ga, če je slišal in kaj ima reči na to. Osorno je rekel, da ve, da ga ljubim. Evo, tak ti je život. Zajeban! Pizda no, zakaj ni mogel reči tega nazaj - itak vem ali pa ne, da tega ni mogel izreči - v bistvu nič več ne vem. Neuslišana ljubezen - kao.

Na koncu se je vse skupaj slabo končalo. Želela sem si, da bi se stisnila k njemu. Da bi ga objeta zaspala. On pa, da ne, da ga ne smem objeti, da noče. Fak, no. Ni se pustil prepričati, spala naj bi vsak zase. Znorela sem. Pobrala sem stvari in šla spat k Bražiljanu. Namesto da bi se stisnila k Njemu, sem se k Bražiljanu. Eh, takle mamo. Samo jaz sem hotela Njega. Bražiljan je ves koščen in ni ravno udoben. On je pa tako fin, mehek, diši. Brez veze. Bila sem totalno  jezna. Zaspala itak nisem najdlje. Zjutraj pa…

V četrtek se je Ortu zgodil fenomenalen koncert. Prišli so legendarni (vsaj zame) Fishbone iz ZDA. Ne štekam folk, da ne pride za tako majhno ceno poslušat tako kvalitetne muzičarje. Lahko vam je žal! Lokal ni bil čisto nabit, se pa je dalo zato v miru plesati.

Bend sestavlajo sami afroameričani (me like!) z značilnim stilom oblačenja (govorim o pevcu). Vsi po vrsti so hudi muzičarji, zame še posebej basist (poka ga do konca). Kul mi je bil neposreden stik z občinstvom, saj so velikokrat uleteli dol med folk. Itak muzičarji ne bi bili muzičarji, če ne bi bili posebni in se vzeli posebno čast. V lokalu so si prižgali jont in to večkrat. Seveda naši varnostniki so modro molčali in se delali, kot da se ni zgodilo nič. Igrali so hite - itak. Pevec je imel s sabo vsaj 4 saksofone in seveda najbolj navdušil z bas saksofonom, ki je bil skoraj tako velik kot on in custom made (res hudo). Energija je bila odbito pozitivni, bend se ni šparal kljub majhnemu obisku in prostoru in seveda lokaciji (kje je že Slovenija?). Lahko rečem le Respect!

Torej situacija je naslednja in ni ravno rožnata, amapk jebiga life is a bitch and than you die. Najprej sva se videla v četrtek po njegovem koncertu in po koncertu Fishbone - ov. Skoraj bi prodala karto, samo zato da bi ga videla. Hvala bogu, da sem se odločila pravilno in ostala na koncertu. Družba je že bila zbrana, ko sem uletela jaz. Zategnilo me je, nisem ga videla že 14 faking dni. Komaj sem prišla do besede z njim, delal se je kot da ne obstajam. Grdo. No, nekaj sva le spregovorila, itak spet le o muziki. Drugi dan sva se videla spet že čez dan na sestanku in bilo je brezveze. Zvečer in ponoči je pa bila akcija.

Drugače jaz ne pijem alhohola. Pijem ga za moj rojstni dan, za novo leto in ob zelo redhih posebnih priložnostih. Ponavadi, da ubijem bol i tugu. No, in tako sem se ga napila z rusko vodko. Žur je bil kvaliteten s standardno spremljavo live muzike: Doktor na kitari, Bražiljano na basu, Golobček na pandeiru in On na tablah, aja pa še jaz na vokalu. Fajn, vmes ga je dobro zagruvalo. In potem se je On odločil, da bo tudi pil vodko, posledično ne bo mogel peljati avta in bo spal pri Bražilanu. Jupi! Vedela sem koliko je ura in kaj se mora naredit in kaj se bo zgodilo. Ker živim v Ljublajni, frende imam pa v rodnem mestu, je logično da prespim pri enenu izmed njih. Itak, da sem spala tudi jaz pri Bražiljanu.

Zaradi alkohula in nenavajenosti nanj sem bila že po dveh vodkah pošteno pijana. A ne, koliko malo rabim?! In ker ti da alkohol lažni pogum, sem se začela pogovarjati z Njim. V bistvu nisem čisto vedela, kaj sploh hočem od njega. Ker je želodec zahteval svoje, smo šli na burek in med potjo sva imela zanimiv pogovor. Itak da mi je spet rekel, da mi je že vse povedal in da noče biti z mano. Jaz ga pa itak spet nisem razumela in mu težila, naj mi razloži. Pot smo nadaljevali v bar in na čiku ni pove, da je prebral moj blog. Fak! Bad! Panika! Fora bloga je (vsaj zame), da si in da ostaneš anonimen, ker le tako lahko napišeš res tisto, kar hočeš, brez da bi ob tem koga prizadel. Zdaj sem pa v kurcu. Kako naj zdaj pišem o njem, če bo vsako besedo prebral in bo vedel, kaj si mislim, kako razmišlam. Slabo, slabo. Vendar sem se odločila, da fuck it! Še vedno bom pisala blog enako, ne glede na to da ga bere On. Ne bom zaradi njega spreminjala načina pisanja in cenzurirala (bog ne daj). Torej to je zate! Beri, naslajaj se nad mojimi objavami! Če ti ni všeč, ne hodi na moj blog in ne beri, kaj imam povedati o tebi. Upam, da ne boš prizadet ali užalen, ampak blog je moj filter, ki mi pomaga preživeti. Fuck it!

Torej, naj nadaljujem. Ko mi je povedal, da je prebral moj blog, sem padla v krizo. Kaj sem napisala, kaj sem rekla, kaj je gor, bo užaljen, sem ga spljuvala? Fak no, kaj pa zdaj? Potem sem ugotovila, da itak ne morem narest nič, da zdaj itak že vse ve in da ne morem nič spremeniti. Res res nisem hotela, da prebere moj blog, ker je zelo oseben in ljudje, sitacije in dogodki so zelo resnični. Ampak, jebiga. Torej, ker je bila že veliko smo se odpravili spat. Po poti so padli eni komentarji spet o nama. Doma pri Bražiljanu se je pa zgodilo, kar se je pač moralo, kar sem si zelo želela… Nadaljevanje prihodnjič